Srednjemetražni dokumentarni film Adijo knapušna, Trbovljam pa srečno! je najnovejši izdelek zasavskih filmarjev in sicer Neje Berger, študentke Akademije za Glasbo, radio film in televizijo ter njenega dedka Ivana Bergerja, ki je hkrati tudi režiser in scenarist filma.
Dokumentarec je tipično "trboveljski", saj se posveča prikazu časa, ko je večini prebivalstva v Trbovljah rudarstvo predstavljajo vir zaslužka. Delo v rudniku je sicer potekalo v težkih razmerah in bilo zaznamovano z mnogimi nevarnostmi, rudarske družine pa so povečini živele skromno, toda spomini na zlato obdobje industrije v Trbovljah so še vedno polni prijetne nostalgije. Dokumentarec gledalca popelje skozi rojstvo in vzpon industrije v Trbovljah, dotakne pa se tudi težavne obdobja po slovenski osamosvojitvi, ko je mesto doživelo ekonomski kolaps in so se tovarne začele ena za drugo zapirati, večina delavcev pa je dobesedno čez noč ostala na cesti. Navkljub grenkemu pogledu v bližnjo preteklost pa se dokumentarec zaključi optimistično; zadnja leta so znova zaznamovana z vzponom trboveljskih podjetij (Dewesoft, Chipolo, Katapult), ki tlakujejo svetlo pod v prihodnost mesta.
Film sta Neja in Ivan Berger predstavila v nabito polni dvorani Delavskega doma Trbovlje in po končani projekcijo požela bučen aplavz. V kratkem pogovoru, ki ga je vodil Bogdan Šteh, je dvojica gledalcem zaupala nekaj šaljivih anekdot iz ozadja snemanja filma, poleg tega pa poudarila, da dokumentarec služi kot most med zapuščino Trbovelj in novim obdobjem.
