Dewesoft vsako leto predstavlja svoje merilne inštrumente na več kot 100 sejmih po vsem svetu. Kljub digitalizaciji je to še vedno eden najučinkovitejših načinov za navezovanje novih stikov. Moti se, kdor si misli, da se izjemni produkti prodajajo sami od sebe. Približno polovica vseh zaposlenih v Dewesoftu predstavlja prodajno mrežo, zato so sejmi nujni. Še več –ključno je na sejmu biti opažen!
Marketinška ekipa Dewesofta zato vedno znova išče ideje, kako izstopati v množici sejemskega dogajanja. V začetku letošnjega leta je tako v oddelku marketinga padla ideja, da za največji sejem, ki se ga Dewesoft v Evropi udeleži (Automotive Testing Expo Stuttgart), del stojnice opremijoz dvema ladijskima kontejnerjema.
A to ne kakršenkoli kontejner, ampak kontejner v Dewesoftovem stilu. Čigava je bila čisto prva ideja, se ne ve, niti ni pomebno, odločitev je padla. Kontejnerja se bosta predelala v Dewesoftov inštrument. Vsak udeleženec projekta je dodal svojo idejo in detajl, s katerim je verjel, da bo imel “Wow!” efekt.
Kljub odlični ideji se je vsak sodelujoči prav tako zavedal, da je za njeno uresničitev potrebno ogromno kreative in izvirnosti, mnogo ur dela, predanosti ter pridnih rok, ki so pripravljene pomagati.
Ne glede na to, ali so obiskovalci sejma iskali rešitve, ki jih ponuja Dewesoft, ali ne, ga ni bilo človeka, ki se ne bi vsaj za trenutek ustavil in pogledal orajški inštrument, v katerega si lahko vstopil in ga pogledal od znotraj, ali pa posedel na njem in z vrha ogledal sejem.
Fascinirani niso bili le obiskovalci sejma, ampak vsi prisotni! »Trije inženirji varnosti so nadzirali, kako se postavljajo štanti. Ko so videli, kaj smo pripeljali, so bili šokirani. Nekaj časa so samo gledali, na koncu pa rekli, da bodo uporabili ta primer, skupaj z našim sistemom montaže in demontaže, kot primer dobre prakse. Vse so poslikali,« je ponosno razlagalJani Cestnik.
Da so v Dewesoftu spet ustvarili presežek, je jasno. A dodatno težo izjemnosti tega projekta daje zgodba o njegovem nastanku.To je izjemna zgodba o sodelovanju več posameznikov in podjetij, ki so dihali in delali za skupen cilj.
Kar nepojmljivo je, da so imeli od izrisane ideje do sejma le mesec dni časa. Je to sploh izvedljivo? Kako že gre tista – ko vsi vedo, da se nekaj ne da, se najde nekdo, ki tega ne ve in to naredi.
Ravno takrat se je izkazalaizjemna moč povezovanja in sodelovanja.
Marketing ekipaDewesoftaje zasnovala projekt in narisala prvo konceptno risbo. EkipaPirnar & Savšekje pripravila dokumentacijo za statični preračun konstrukcije, ki jo je sejmišče zaradi varnosti seveda moralo odobriti.Katapult Metalje začel odpirati 'konzervo' in sestavljati ograjo. Vzdrževalec Mare in Aleks izMonitoringasta pomagala pri napeljavi elektrike. Cestniki (Jani, Jan in Matija) so z laserjem rezali detajle za notranjost in jih sestavljali v ‘plate’, da so z njimi notranjost kontejnerja spremenili v računalniško vezje. Vid Kok je od nekod nekako nabral kar štiri 3D tiskalnike, da je noč in dan tiskal oranžne dodatke in kontektorje, ali kot bi rekel Jani: “Dewesoftove štekerje”. Flavija, Luka in ekipaKatapult Mediaso dokumentirali edinstven potek dogodkov …
Vse je potekalo po planu, razen kadar ni. Vid je nekaj dni pred rokom preračunal, da tudi če tiste 3D mašine delajo dan in noč, ne bo pravočasno naredil vsega. Hitro je našel rešitev – vzporedno je nekaj delov naredil iz lesa, pri čemer je pomagal tudi Aleš Pipan iz WoodModern.
Naj ne zamerijo tisti, ki niso posebej omenjeni (nesrečna reč je, da se vedno kdo pozabi), vendar so bili nepogrešljiv členi, vsak izmed njih.
Ko je delo, delajo vsi. Ni kravat, ni nazivov, je le skupni cilj.Tako ni nič nenavadnega, da iz pisarn skočijo tudi v delavnice – tudi iz marketing oddelka, Sara celo iz kadrovske.
Zadnji dan. Dan transporta.
Kovačičeva barva na kontejnerju se je ravno dobro posušila, Mare in Aleks sta vlekla kable zaštrom, vsi trije Cestniki so zaključevali stenske in stropne obloge, Vid je preizkušal, če konektorji pašejo v luknje, Simon in Špela sta dostavila še LED panele. Eno uro pred odhodom Matija in Jan zategneta še zadnjišrauf. Bil je petek, 6.30 zjutraj. Velik del ekipe je po več 12-urnih delovnih dneh to noč delal brez postanka, brez spanja.
“Pišuka, pa smo mislili, da bo šlo na knap - sej mamo lufta še eno uro!”se je slišalo od nekod.
Skoraj so že nazdravljali nad uspehom, ko se 7.30 prikaže tovornjak - ceradar, da kontejnerja odpelje v Stuttgart. Vsi so prebledeli ... Jasno je bilo, da je tovornjak preozek, da bi nanj naložili oba kontejnerja. A večni optimisti so vseeno poskušali ... Kar tri ure je trajalo, da so se sprijaznili – ne bo šlo.
“Kontejnerja morata biti čez 24ur 700km stran v Stuttgartu. Kje za hudiča bom v tako kratkem času našel prevoznika, katerega sem prej iskal en mesec?! Mare, operater Hiaba, ki sem ga spoznal tri ure nazaj in me je nekaj časa opazoval s kotičkom očesa, pravi:Pa ajde, bomo probal neki zrihtat.Pokliče svojega šefa in mi pomoli telefon:Zmen se!Šefe Anton je seveda padu na rit, ampak telefonjada gore dole in navskriž, point je, da je čez tri ure pred nami stal nov tovornjak, s tapravo prikolco in dva voznika, pripravljena za pot v Stuttgart! The rest is history,” si oddahne od vsega utrujen, a vidno ponosenMitja Ličar, vodja projekta.
Potem pa: “Flavija mi je poslala sliko, navdušena, glej toooop! Jaz pa takoj vidim, da hm, konektorji so narobe naštimani ... Gledam naprej – fak, pozicija je čist narobe," sedaj s smehom razlagaVid Kok. Kaj pa sedaj? "Smo šli en dan prej v Nemčijo, pa smo predelal konektorje, malo smo jih kar polimali, pa je šlo.”
“Če bi vsak dan živeli na način, kot smo speljali ta projekt, se ti itak zrola. Ampak ko pa pride ruker (in ti vedno pridejo na vsake tolk), je nekaj najlepšega biti del ekipe, ki ne jamra, ki ne govori, česa se ne da in kaj vse bi se moral zment že prej, ampak stisne zobe. Vsak je vzel svoj kos in naredil vse, da je zgrizu do konca. Niti enkrat se nismo poštrajtal, niti ene žal besede ni bilo slišat in poleg tega, da nam je ratal nardit neki res dobrga, smo ustvarl en kup lepih spominov, na katere verjamem, da se bomo z veseljam spomnili,” pravi Mitja.
Jani Cestnik je že en teh, ki prav rad razlaga o tem izjemnem projektu. »Ja, bilo je težko, a ravno zato, ker je bilo težko, je bilo luštno.Če je enostavno, narediš samo eno kljukico, pa hitro pozabiš. Če je pa naporno in adrenalinsko, kakršno je sedaj bilo, človek vse, kar je bilo hudo, hitro pozabi, kar je bilo lepo, si pa zapomni za zmeraj.Res sem hvaležen, da me ti tamladi še zmeraj izkoriščajo za take neumnosti, da me ponucajo za take nore projekte.«
Zaključi pa še:»Najpomembneje je dovoliti tem otrokom, da letijo. In znajo leteti.«
Še ikoničen video, ko so se vračali iz Stutgarda (Cestnika in Vid Kok) >>
To je to. To so zgodbe sodelovanja, ki ustvarjajo presežke! Presežke, ki iz Trbovelj gredo v svet in dajejo ponos našim krajem in predvsem našim ljudem. Ljudem, ki jim jekumeratšaftv krvi.
