Vrhunski, a trdno na realnih tleh

V Trbovljah živi veliko izjemnih športnikov. Občina Trbovlje je petim v ponedeljek pripravila sprejem.

V Zasavju živijo številni odlični športniki. Športniki, ki nas razveseljujejo s svojimi dosežki, in si jih, če smo iskreni, zato ker smo njihovi someščani, potem jemljemo tudi malo za svoje.

Občina Trbovlje je tako v začetku tega tedna izjemnim trboveljskim športnikom pripravila sprejem. Nika Barič, Damir Grgić, Uroš Stoklas, Iztok Deželak in Jaša Jovan, so športniki, ki so v zadnjih mesecih s svojimi dosežki ime Trbovelj ponesli v svet. Zato so jih najprej povabili na občino, k županji, potem pa jim pripravili presenečenje - po sprejemu so jih odpeljali v restavracijo, ker so jih čakali njihovi najbližji. Pridružili smo se jim tudi mi, z njimi sproščeno poklepetali, ne samo o športnih dosežkih.

Trener ženskih košarkaric Damir Grgić pravi, da počasi dojema, da je medalja z evropskega prvenstva res velik uspeh za slovensko košarko, saj je to prva medalja za slovensko žensko košarko. Čeprav se zdi, da je Grgić čez noč postal izjemno prepoznaven trener, je to daleč od resnice. Že dvajset let je trener, začel je že pri šestnajstih letih. »Mogoče smo nekateri takrat sanjali te trenutke, ki se nam zdaj dogajajo.« In odkrito prizna, da brez podpore družine, ne bi šlo: »Če ne bi bilo tega, se sploh ne bi mogel ukvarjat s trenerstvom. To ni tako lep poklic, kot zgleda zdaj. Če ne bi bilo družine, če ti ne stojijo ob strani, se tega sploh ne moreš it.« Ko se je vrnil z evropskega prvenstva, so ga prijatelji sredi noči počakali pred domom. »Šokiran sem bil«, pravi Grgić in doda: »Očitno imam res zlato družino in prijatelje.« Ljudje ga imajo radi tudi zato, ker ostaja »stari Grga« - skromen, nasmejan, dostopen.

Smo ga pa prosili tudi, da nam pove kaj o izjemni košarkarici, ki se je prav tako udeležila ponedeljkovega sprejema, Niki Barič: »Nika je velik, dober človek, izjemna igralka /…/ vesel sem, da sem imel priložnost delati z njo, skušam uživati vsak trenutek, ko sva skupaj, tako izven parketa kot seveda na parketu.«

In tudi Nika o Damiru govori v presežkih. Pove, da je skromnost res ena njegovih največjih vrlin, pa da je izjemen prijatelj, trener, odličen oče. Skromnost odlikuje tudi Niko, ki pravi: »Ne glede na to, kaj si dosegel v življenju, vedno moraš stati na trdnih tleh. Tako kot lahko uspeš, se lahko tudi hitro vse obrne, če nisi z glavo na mestu in na trdnih tleh.«
Po koncu kariere ne namerava živeti v Sloveniji, razmišlja o Španiji. »Glede na to, da že kar nekaj let igram na mrzlem, nisem nič na soncu, razen ko pridem na dopust, bi po koncu kariere živela v Španiji. Pašejo mi ljudje, kultura, hrana, ko sem šla prvič v Španijo, sem se zaljubila in upam da mi uspe, da bom tam res živela.»

Rolkanje, bordanje, motokros…. so športi, s katerimi se je med drugim ukvarjal Iztok Deželak. A to so bili začetki, ki so potem prerasli v ekstremne preizkušnje. Zadnja je bil uspešno končan avstrijski ekstremni triatlon. Samo en podatek, ki govori o ekstremnosti: premagati je moral 6000 metrov nadmorske višine. Iztok sicer pravi, da vedno tako adrenalinsko vendarle ni bilo: » So me pa doma vpisali k namiznemu tenisu, popolnoma »kontra«, bolj kulturen in varen šport. So bili starši zadovoljni, jaz pa tudi, je bilo v redu, a z leti sem se našel drugje.« Tudi Iztok pove, da je podpora družine izjemno pomembna, prav tako pa tudi, da ima na tekmah ob sebi močno ekipo. »Brez ekipe cilja ne doživiš. To je naš ekipni uspeh, jaz sem zgolj akter,« doda Deželak.

Uroš Stoklas je tisti kolesar, ki se je udeležil letošnjega RAAM-a, a ga zaradi težav z vratom ni končal. Zato je zanj, kot pravi to neuspeh, a doda tudi: »Če razmislim, ni slabo v treh dneh narediti 1700 km na kolesu. A tja sem vendarle šel zato, da pridem do cilja. Sem malo razočaran in bom naredil vse, da prihodnje leto pridem do cilja.«

Najmlajši od izjemnih trboveljskih športnikov, ki se je udeležil sprejema, je Jaša Jovan, svetovni prvak v crossmintonu v kategoriji do 18 let. A to ni prvi naslov svetovnega prvaka. Pred štirimi leti je bil prav tako najboljši na svetu, a takrat v kategoriji do 14 let. O letošnjem uspehu je povedal, da so bile zadnje tekme težke, sploh ker so igrali pozno. Finale denimo šele ob 23. uri. »So se že čutili že tudi krči in utrujenost, ampak je šlo,« pove Jaša, ki je sicer dijak Srednje tehniške in poklicne šole. In ne samo, da odlično usklajuje šport in šolo, poleg tega tudi dela, da nekaj zasluži. »Se je treba pač organizirat,« zaključi perspektivni športnik.