Milan Sirše močno upa, da bo Slovenija tudi po Domnu Pociechi in njegovemu sinu, ki se po Pyeongchangu poslavlja od tekmovanj, imela še kakšnega olimpijca, potencialni kandidati pa bodo morali imeti veliko potrpljenja, volje, preorati bodo morali trnovo pot, da se prebijejo na najvišjo raven.

"Če ne bo našel službe, bo Tilen nadaljeval, imamo pa še enega člana Žigo Biruša, je še zelo mlad. Potem je pri starejših mladincih luknja, mlajši pa prihajajo, letos sta dva že nastopala na tekmovanjih, to sta brat in sestra, stara 11 in 12 let. Upam, da bomo vseeno uspelo nekoliko razširiti bazo, ki je zdaj zelo majhna. Je pa tukaj veliko odrekanja, treba je izpolnjevati šolske obveznosti, ker je vse vezano na tujino. In kar je vezano na tujino, traja vsaj en teden," je nad slabo bazo in pogoji za trening potarnal oče Sirše.

Zaenkrat imajo sankaški klub le v Zasavju, drugod, povsem na Gorenjskem je sankanje vezano na naravne proge, in ne kaže, da bi se to v kratkem spremenilo. Tudi sankači na naravnih progah upajo, da bo to postala olimpijska disciplina, testno naj bi bila že v sporedu olimpijskih iger mladih leta 2020 v Švici.

"V Zasavju imamo vsaj startno rampo, da lahko treniramo start, zato ni za pričakovati, da bi se kdo od drugod ukvarjal z umetnimi progami. Seveda pa prave proge Slovenija nikoli ne bo imela. Njena izgradnja bi stala od 25 od 30 milijonov evrov, tako da je nemogoče pričakovati, da bi jo kdaj imeli, še posebno, ker samo letno vzdrževanje stane dva milijona evrov. Takega denarja nimajo tudi v bogatejših državah, kar kaže primer olimpijske proge iz leta 2008 v Ceseni, ki je neaktivna in propada," je realen Sirše, ki mu letos poteče drugi predsedniški mandat, ali bo kandidiral še tretjič, pa zaenkrat ne ve.

"Zdaj na olimpijskih igrah se vsaj malo več piše o nas, drugače novic o sankanju ni zaslediti. Tudi finančne pomoči države nimamo veliko. Mi smo v letu 2017 od države dobili 6000 evrov, od fundacije pa nič. Na treninge se moramo voziti najbližje v Königsee v Avstrijo, tu je še oprema. Imamo nekaj sponzorjev, a bi jih potrebovali več," je razloge, zakaj o tem še dvomi, opisal Sirše.

Da so zelo drage tudi kakovostne sanke, potrjuje tudi Tilen Sirše: "Sanke se da kupiti za 1200 evrov, a z njimi lahko narediš le prve vožnje. Da sploh kupiš konkurenčne sanke, pa moraš imeti dobre veze. Letos smo jih od Italijanov kupili za Žigo, lahko smo jih le za to, ker sem jaz z njimi v partner programu. Stanejo pa od 5000 evrov naprej. Ruske, če jih lahko kupiš, stanejo 20.000, nemške pa še veliko več. Od kakovosti sank pa so zelo odvisni tudi rezultati."