Igram, sem je najnovejši slovenski celovečerni film, ki se dotika enega od najpogostejših tveganj igralskega poklica; da igralec svojo vlogo vzame preveč resno in pri tem ogrozi ne samo svoje življenje, ampak tudi življenja ljudi okoli sebe. Gledalec je tako priča trem zgodbam različnih posameznikov, ki jih zaznamuje enak konflikt; obsedenost z igranjem. V prvi zgodbi, ki se odvija v Sarajevu, spremljamo mlado igralko, ki med pripravami za vlogo tatice začne krasti tudi v resničnem življenju. Druga, postavljena v Slovenijo, spremlja karierni in osebni padec igralca, ki se prav tako pripravlja na novo vlogo s tem, da večino dneva preživi med brezdomci, nakar ga popolnoma prevzameta njihov svobodomiselni duh in neobremenjen način življenja. V tretji zgodbi pa gledalci spremljajo igralca v TV limonadi, ki se nesmrtno zaljubi v svojo soigralko, četudi ga ona vztrajno zavrača, zato se njegova ljubezen kmalu spremeni v obsesijo.

Film je režiser Miroslav Mandić premierno predstavil tudi v Trbovljah na večeru, ki sta ga organizirala Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje in Delavski dom Trbovlje. Po končani projekciji se je z režiserjem pogovarjala direktorica knjižnice, Katra Hribar Frol, beseda pa je med drugim nanesla tudi na izzive, s katerimi se je prisiljena soočiti mlada generacija. Režiser je namreč mnenja, da so starejše generacije mladim zapustile svet, oropan ambicij in moralnega kompasa, s tem pa so mladi prisiljeni v neusmiljen boj za preživetje. A vse ni ostalo zgolj pri črnogledih napovedi; Mandić je namreč izrazil izredno pozitiven odnos do generacij mladih igralcev, katere poučuje na Akademiji za glasbo, radio, film in televizijo, ki jim ne manjka drznega duha, kreativnih idej in odprtega uma.