Ana je mlada mamica, ki kmalu po rojstvu svoje hčerke ugotovi, da ne obstaja v nobenem računalniškem sistemu. To je okvirni zaplet najnovejše drame Izbrisana, ki velja za prvi slovenski igrani film na temo občutljive problematike izbrisanih. Zgodba nas popelje na začetek 90. let, ko je dobesedno čez noč več kot 25.000 prebivalcev Slovenije ostalo brez državljanstva oz. so postali tujci v lastni državi. Navkljub težki tematiki se film te loteval s spravljivim in melanholičnim tonom, Anino potovanje od urada do urada, da bi uspela pridobiti izgubljeno državljanstvo, pa se spremeni v moderno različico Alice, ki se ne znajde v čudežni, ampak predvsem birokratski deželi.
Mazzini je film predstavil tudi v kinodvorani Delavskega doma Trbovlje, po končani projekciji pa je sledil kratek pogovor z moderatorjem Alešem Guličem. Po Mazzinijevih besedah je film nastajal več kot deset let, v tem času je projekt tudi opustil in se posvečal pisanju istoimenskega romana, kmalu zatem pa je uspel zbrati finančna sredstva in ekipo, s katero je potem v slabih treh tednih film tudi posnel. Režiserjeva namera je bila posneti slovenski film, ki resda obravnava težko problematiko, vendar se ob njem gledalec ne počuti zamorjenega, ampak predvsem ganjenega.
Beseda je nanesla tudi na trenutni položaj izbrisanih v Sloveniji. Mazzini je mnenja, da je tema izbrisa zaenkrat potisnjena nekoliko ob stran, saj so jo nadomestile vroče debate o beguncih in migrantih. Kljub temu so usode več kot 25.000 izbrisanih pustile premočan pečat v zgodovini samostojne države, da bi lahko utonile v pozabo.
Izbrisana je tako zamišljen kot dokument težkih časov in opomin generacijam, da se takšne krivice ne bi smele več ponoviti.