V predavalnici Delavskega doma Trbovlje se je na sredino popoldne slišalo ogromno besed, ki v javnosti sicer veljajo za obscene in nespodobne. Govora je namreč o najbolj značilnih trboveljskih kletvicah in psovkah, ki pa tokrat niso bile uporabljene v namene zmerjanja, ampak kot del magistrske naloge, ki jo je na Filozofski fakulteti v Mariboru opravila Trboveljčanka Tea Lopan. Ta se je namreč lotila ne zgolj raziskovanja izvorov posameznih trboveljskih kletvic in psovk, ampak tudi pogostosti njihove uporabe.
Na predavanju, ki ga je moderirala Jana Mlakar Adamič, je Lopanova obširneje predstavila vsebino svoje magistrske naloge. Med drugim je izpostavila tudi najpogostejše motive, ki se uporabljajo v kletvicah in psovkah; ti so bodisi religiozni, z namigovanji na spolne organe in odnose, večkrat pa se dotikajo tudi področja homoseksualnosti in prostitucije. Lopanova je opravila tudi krajšo raziskavo, v katero je bilo vključenih 13 moških in 7 žensk različnih starosti in poklicev; njeni izsledki so pokazali, da je pogostost uporabe kletvic in psovk pri vseh približno enaka, največji razkol pa je razviden pri mladih, ki vse redkeje uporabljajo znane trboveljske kletvice in so tekom let posvojili kletvice in psovske iz angleškega jezika.
Poleg Lopanove je spregovoril tudi slikar Jože Potokar Cvrčo, ki je obiskovalcem na hudomušen način opisal življenje v rudarskih kolonijah in kako so kletvice in psovke predstavljale del njihove vsakdana, pogosto pa so bile uporabljene v pozitivnem duhu in ne kot del zmerjanja in poniževanja.
Predavanje se je sklenilo z ugotovijo, da kletvice in psovke navkljub večkrat negativnemu pomenu predstavljajo del trboveljske folklore in nenazadnje tudi ljudske kulture, ki ga je treba ohraniti v spominu.
