Ko bo ugasnil olimpijski ogenj, bo ostalo nekaj več: skupnost!
Zimski športni spektakel v Cortini d'Ampezzo se počasi zaključuje. Tekmovalni dnevi, polni napetosti, stotink, padcev in zmagoslavij, se počasi umikajo mirnejšemu ritmu.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
A čeprav se športni boj končuje, ostaja nekaj, kar presega rezultate: dejstvo, da je Slovenija v preteklih tednih dihala kot ena ekipa.
Naši športniki so v Cortini znova dokazali, da sodijo med najboljše na svetu. Vsak nastop, vsak prihod v cilj in vsak skok so bili prepleteni s ponosom in odgovornostjo do države, ki jih podpira. In prav podpora je bila letos še posebej vidna.
Del olimpijskega utripa ni bil le na tekmovališčih, temveč tudi ob njih. Slovenska navijaška zgodba, ki se je začela že v Planici, je dobila svoj vrhunec prav v Cortini.
Laško maraton legend je več dni združeval športnike, glasbenike in navijače, ki so na posebnih tekaških stezah zbirali kilometre in simbolično ustvarjali energijo za olimpijce.
Ta energija ni ostala le metafora. Postala je rdeča nit zgodbe, ki je povezala Planico, slovenska mesta in na koncu Cortino. Slovenska bakla je potovala po Sloveniji, se ustavljala med ljudmi in nato z ognjeno navijaško ekipo prispela v samo središče olimpijskega dogajanja.
V Slovenski hiši so navijači, športniki in člani odprave znova začutili tisto, kar je morda največja moč olimpijskih iger: skupnost. Ob nazdravljanju z Laško 0,0, z zadnjim Laško mlajem in ob zvokih Fehtarjev je bilo jasno, da slovenska zgodba ni le športna, temveč človeška.
Zimske olimpijske igre se tako zaključujejo, a spomin nanje ne bo vezan le na medalje in uvrstitve. Zapomnili si jih bomo tudi po tem, kako je Slovenija stopila skupaj: od Planice do Cortine.
